»Longa est vita, si plena est.«

»Življenje je dolgo, če je polno,« je rekel že Seneka. In imel je prav. Občutek polnosti ali praznine si ustvarjamo sami in izvira iz našega odnosa do samega sebe in do soljudi, iz občutka naše povezanosti z drugimi ali odtujenosti od njih, iz naše povezanosti z vesoljem in z občutenjem smisla, ki se nam ob vsem tem porodi.

Kaj je duševno zdravje? Lovljenje nenehnega ravnovesja med preteklostjo in prihodnostjo – lovljenje tega, čemur v bistvu pravimo sedanji trenutek. Ko ne obtičimo v strahovih, občutkih in zamerah preteklosti niti ne v zahtevah, bojaznih in negotovostih pred prihodnostjo. Ko doživljamo sedanji trenutek, kot se odvija, ko se zavemo svojih potreb, čustev in želja in s tem védenjem naredimo nov korak v neznano, odgovorno in v skladu s tem, kar smo.

Ko sprejemamo svoje odločitve z zavedanjem in ne šablonsko ali avtomatično ali na osnovi tega, kar želijo drugi, takrat postane naše življenje bolj spontano in kreativno. Nekako se mu prepustimo. Ko sprejmemo oporo drugih in jo znamo najti tudi v sebi, takrat smo povezani s sabo in svetom in takrat smo zmožni pristnih stikov in velikih podvigov, med katerimi je tudi ta, da zmoremo v pravem trenutku in v pravi situaciji reči tudi »ne«. Takrat postane življenje polno, ker smo odprti za rast in nove izkušnje.

In še to je dodal modri Seneka: »Kako dolgo bom živel, je izven mojega nadzora, kako dolgo bom tak, kakršen sem, pa je .«